MOJA POT

Za vse ki ste prebrali prvo objavo, kot nekakšen uvod v knjigo in zdaj čakate na nadaljevanje, je tu rojstvo.  Rojstvo nove vsebine, ki prejšnjo dopolnjuje. V njej se začnejo razkrivati dodatne plasti razumevanja energije in tudi nekaj bolj osebnih zapisov o meni in poti, po kateri hodim.

Ker to počnem prvič, knjiga v tem trenutku ne sledi ustaljenemu, vnaprej določenemu ritmu.
In prav v tem vidim njeno prednost.

Dovoli si prilagajanje.
Prilagajanje trenutnemu navdihu.
Energiji, ki je prisotna.
Spremembam, ki se zgodijo po potrebi.

Ta zapis ne nastaja kot končni izdelek, temveč kot živ proces.
Živ, kot je življenje samo.

Če bereš naprej, vstopaš v pot, ki se razkriva
v ritmu, ki se sproti poraja, posluša in preoblikuje.

In verjamem, da je prav takšen začetek tudi najbolj iskren.

Energija skozi katero sem spoznal sebe:

Vse, kar nas obdaja, je energija.
Vsaka misel, vsaka beseda, vsaka črka nosi svojo vibracijo, svoj zapis.
Ko se ti zapisi povezujejo, jih zaznamo kot pomen.
Temu pravimo informacija.

Informacija ni zgolj podatek.
Je energijski skupek, ki v nas sproži odziv - zanimanje, odpor, radovednost ali tišino.
In prav ta odziv pove največ.

Kot energijska bitja z lastno frekvenco ne sprejemamo vsega enako.
Ne privlačimo vseh informacij.
Privlačimo tiste, ki so z nami v določenem trenutku vsaj delno usklajene.

To najlažje opazimo v vsakdanjih situacijah.
Ko beremo časopis, redko preberemo vse.
Pritegnejo nas določeni naslovi.
Določene zgodbe.
Določeni poudarki.

Enako je pri brskanju po spletu.
Med množico vsebin se ustavimo le pri nekaterih.
Ne zato, ker bi bile pomembnejše,
temveč zato, ker v tistem trenutku z nami resonirajo.

Moja pot je bila takšna.
Polna informacij, preko katerih sem opazoval, se učil in deloval.
Kot večina - v ritmu, ki ga postavi okolje.
Delo. Odgovornosti. Pričakovanja.

Navzven je bilo videti, da vse deluje.
Znotraj pa so se začela pojavljati vprašanja.
Najprej tiha.
Potem glasnejša.

Prišla je kriza.
Ne kot en sam dogodek,
temveč kot občutek, da nekaj ne teče več.
Da telo govori drugačen jezik kot glava.
Da se zunanji uspeh ne ujema z notranjim stanjem.

Življenje mi je začelo postavljati ogledala,
takšna, v katerih se nisem znal ali želel videti.
Odnosi. Situacije. Ponavljanja.

Lažje je bilo nadaljevati kot se ustaviti.

Cona udobja je bila kot mehka sedežna garnitura.
Ne zato, ker bi bilo dobro,
temveč zato, ker je bilo znano.

V njej sem lahko še malo počakal.
Ali pa sem zaradi bolečine rahlo otopel in čakal, da popusti.
Čakal na naslednji interval.
Na kratek oddih, preden se vse znova ponovi.

Potem je prišla resnica, ki je nisem mogel več spregledati.
Odločitev.
Krepka. Hladna. Zavestna.

Soočenje s sabo ni romantično.
Je trenutek, ko se ne moreš več izmikati lastnemu pogledu.
Kot takrat, ko se zanemariš -
ne zato, ker ne bi imel časa,
temveč zato, ker se ne želiš zares videti.

Takrat ogledalo pokaže več kot le videz.
Pokaže odnos do sebe.

Začelo se je iskanje pomoči.
Najprej tam, kjer jo družba prepozna kot legitimno -
v zdravstvenem sistemu.

A odgovori, ki sem jih dobival, niso reševali bistva.
Blažili so simptome.

Telo je opozarjalo glasneje.

Vprašanje je postalo jasno:
nadaljujem enako – ali kako?
Ali naredim korak v neznano?

Sledil je odhod v tujino.
Sprememba okolja.
Drugačen ritem.

Opazoval sem tuje sisteme.
Druge pasti.
Spoznal, kako materialni svet pogosto oddaljuje od notranjega bistva. 

Bil sem sam.
A hkrati imel več prostora za opazovanje...

V samoti sem ponovno našel sebe.
Vsebine, katerim sem do tedaj sledil le na daljavo, so dobile novo globino.
Prišlo je spoznanje, da sem več kot delovna sila tujega sistema.

Vrnitev, za katero danes vem, da ni bila korak nazaj.
Bila je vrnitev k sebi.

Vse informacije preteklega obdobja, sem začel intenzivno, usmerjeno poglabljati.
Raziskovati, povezovati.

Preteklo leto je bilo leto zavestnega izobraževalnega odmora.
Odmora, posvečenemu meni.
Mojim občutkom.
Mojim zaznavam.
Učenju, načrtom...

Danes informacije, katere poznam, močno vplivajo na to,
kako razumem svet okoli sebe.
In včasih ni preprosto sprejemati vsega, kar se dogaja.
Zato je pomembno, da vem: spreminjam lahko samo samega sebe.

Vem, da sem zaradi tega drugačen.
Poseben.
Unikaten.

Danes ne trdim, da imam vse odgovore.

Vem, da poznam pot.
In zavedanje,
da se ta pot nadaljuje,
dokler si to zavestno dopuščam.

Se nadaljuje...      

vso ostalo vsebino in objave( knjižni blog )spremljajte na www.zumi.si