MOJA POT

Prisotnost in delovanje

Vse je energija.
Vse okoli nas in v nas.

Naše delovanje je njen neposreden odziv.

Delujemo skozi odzive na energijske dražljaje:
na ljudi, dogodke, misli, čustva in okolje.
Vsak naš korak, vsaka odločitev in vsako dejanje je posledica tega, kako energijo zaznamo in kako se nanjo odzovemo.

Vemo, da za delovanje potrebujemo energijo.

Vsak človek razpolaga z dnevno omejeno količino energije, ki ni neskončna. Zato se lahko vprašamo:

Kam naša energija odteka?

Največji delež energije pogosto namenimo delu.
Sodobni ritem zahteva stalno investicijo pozornosti, časa in notranje napetosti. Delo ne porablja le mišic– porablja tudi živčni sistem.

Se kdaj vprašamo, kakšna je cena tega?

Ko energijo porabljamo brez zavestne obnove, nastane primanjkljaj.
Minus ne izgine. Prevede se v utrujenost, razdražljivost, otopelost ali odklop.

Odnosi

Nekateri odnosi nas hranijo.
Drugi nas praznijo.

Razlike pogosto ne opazimo, dokler ne ostanemo brez moči.
Telo prepozna, telo ve.

Po srečanju z nekaterimi ljudmi se "razširimo".
Po drugih se "skrčimo".

Plus in minus.
Kot rezultat energijske enačbe.

Kaj pa odnos do sebe?

Morda je prav tu pravo mesto za vprašanje obnove.

Kolikšen delež dneva namenimo vračanju energije?

Ne skozi hrano ali stimulacijo,
temveč skozi resnično regeneracijo:

počitek, tišino, stik z naravo, dotik, dihanje, ustvarjanje, prisotnost.

Večina ljudi ne trpi zaradi pomanjkanja vnosa.
Trpi zaradi pomanjkanja vračanja.

Sistemi, v katerih živimo, nas učijo proizvajati.
Redkeje nas učijo obnavljati.

Utrujenost je pogosto signal neuravnoteženega toka.

Kam odteka moja energija
in kako poskrbeti za njeno obnovo?

Ko se zavemo svojih prioritet in zavestno razporedimo energijo, se tok začne izravnavati. Utrujenost ne izgine čez noč, smo pa na dobri poti.

To ne pomeni, da energijo ustvarimo na novo.
Pomeni, da jo prenehamo razlivati tam, kjer nas prazni.

Sodobni ritem pogosto briše pavzo.
Če bi telo delovalo brez ukazov od zgoraj, bi sledilo ritmu srca.

Telo vedno išče ravnovesje.
In ravnovesje je oblika varčevanja z energijo.

Živčni sistem

Vse zaznave in vsi signali potekajo po našem živčnem sistemu:

zunanji dražljaji, notranji občutki, misli, spomini, zaznave.

Vsak dan skozi nas steče ogromna količina informacij:

svetloba, zvok, dotik, besede, obrazi, zasloni, promet, signali.

Informacije prihajajo.
Vprašanje je, ali jih zmoremo procesirati.

Ko govorimo o pomanjkanju energije, običajno pomislimo na utrujenost. Obstaja pa tudi druga skrajnost– presežek energije.

Presežek nepredelanih impulzov.
Presežek dražljajev.
Presežek informacij.

Živčni sistem ima svojo kapaciteto.
Ko je presežena, energija ostane ujeta v sistemu.

Postanemo napeti.
Preobčutljivi.
Razdražljivi.

Čustvena izgorelost pogosto ni posledica praznine, temveč preobremenjenosti.

Ko živčni sistem ostaja poln, telo išče razelektritev.
Če je ne najde zavestno, jo ustvari nezavedno.

Izbruh.
Eksplozija.
Konflikt.
Solze brez jasnega razloga.
Nenaden umik ali napad.

Skozi dan postajamo energijske bombe, ki čakajo na sprožilec.

Današnji ritem temu ne pomaga.

Umetna svetloba podaljšuje budnost.
Hrupni prostori ohranjajo telo v pripravljenosti.
Gneča ustvarja stalno napetost.

Ob drgnjenju drug ob drugega se ne prenašajo le "bakterije".
Prenašajo se tudi čustvena stanja.

Tako kot se zrak v klimatskih sistemih ob trenju naelektri, se naelektrimo tudi mi.

Ko se naboj kopiči, nezavedno čakamo na trenutek, da se sistem resetira.

Toda sprožilci so pogosto umetni.

Medijski škandali.
Provokacije.
Družbena polarizacija.

Sistem, ki ustvarja napetost, hkrati ponuja ventil.

Lažno sprostitev- novo ujetost.

Misli in pozornost

Če je živčni sistem infrastruktura energije,
so misli njen usmerjevalnik.

Miselno delovanje nas vodi skozi dan.
Večinoma neopazno.
Avtomatsko.

Od jutranjega prebujanja do večernega zapiranja oči nas spremlja tok komentarjev, ocen, skrbi in načrtov.

Misel ni le refleksija.
Je usmerjevalec energije.

Kam usmerimo pozornost, tja steče energija.

Pozornost je valuta, s katero razporejamo energijo.

Danes je pozornost postala trg.

Ne borimo se več za preživetje.
Borimo se za zadržanje lastne pozornosti.

Zavajanje ni vedno laž.
Pogosto je le preusmeritev.

Vsak dražljaj zahteva odziv.
Vsak odziv porabi energijo.

Ko misel skače iz teme na temo, se energija razprši.

Zato zvečer nismo le utrujeni– smo razdrobljeni.

Naš živčni sistem ni ustvarjen za neprekinjen tok informacij.
Ustvarjen je za cikle:

zaznava – odziv – umiritev.

Če nismo prisotni, postanemo vodeni.
Misel vodi nas.

Tako nastane delovanje iz avtomatizma.

Pomislimo:

Koliko misli v dnevu je res naših?
Koliko jih je odziv na zunanje dražljaje?

Potrebujemo zaščito – prisotnost.

Postanemo selektivni.

Selektivnost je oblika varčevanja z energijo.

Ker smo energijska bitja, je naša največja odgovornost upravljanje lastne pozornosti.

Dotik. Klik.

Danes informacije nosimo s sabo povsod.

V žepu.
V torbi.
Na mizi poleg nas.

Tudi ko poskušamo tok za trenutek zajeziti, nas naprave hitro spomnijo nase:

zvočni signal, vibracija, utrip zaslona.

Tihi sprožilec pozornosti.

Pozornost se ne preusmeri sama.
Vedno obstaja sprožilec.

Najpogosteje je to dotik.

Dotik- klik.

Če bi si predstavljali, da se nekoga fizično dotaknemo tisočkrat na dan, bi to dojemali kot pretirano, skoraj invazivno.

Že po stotih dotikih bi telo začelo protestirati.
Prostor bi postal pretesen.
Živčni sistem prenapet.

A obstaja nekaj, česar se dotaknemo še večkrat.

Naš mobilni telefon.

Vsak dotik je dražljaj.
Vsak klik odpira tok.

Telefon ostane v roki.
Impulz pa potuje naprej.

In tako pozornost počasi izgublja stabilnost.

Ne zaradi enega velikega dogodka,
temveč zaradi tisoč majhnih prekinitev.

Paradoks sodobnega časa

Ko se baterija mobilnega telefona približuje ničli, postanemo nemirni.

Iščemo polnilec.
Iščemo vtičnico.
Zmanjšamo svetlost.

Naredimo vse, da naprava ne ugasne.

Če ugasne, ostanemo brez povezave.

A redko se vprašamo:

Kaj pa naša baterija?

Za telefon imamo indikator.
Za sebe pogosto nimamo zavesti.

Bolj kot nas skrbi energija naprave,
manj pozornosti namenimo lastnemu energetskemu stanju.

Ker smo energijska bitja, je skrb za lastno energijo osnovna odgovornost. Je temelj našega delovanja.

Ko se izprazni telefon, izgubimo signal.
Ko se izpraznimo mi, izgubimo sebe.

Se nadaljuje...      

vso ostalo vsebino in objave( knjižni blog )spremljajte na www.zumi.si