MOJA POT

RITEM IN STRUKTURA POTI

Dolgo sem verjel, da življenje deluje linearno.
Da gremo naprej ali nazaj.
Da napredujemo ali pademo.
Da smo uspešni ali neuspešni.

Tako sem bil naučen.
Tako sem se naučil razmišljati.
In dolgo nisem imel razloga, da bi temu nasprotoval.

Kasneje - ne skozi knjige, temveč skozi lastne padce, ponovitve in občutek, da se nekatere stvari v življenju vztrajno vračajo - sem začel opažati, da ta razlaga ne zdrži povsem.
Ne v telesu.
Ne v odnosih.
Ne v naravi.

Spraševati sem se začel, ali življenje res teče po ravni črti?

Življenje ima svojo lastnost:
ko nečesa ne želimo slišati, začne govoriti glasneje.

 

Narava in ritem

Narava nikoli ne hiti.
A nikoli ne miruje.

Dan in noč.
Vdih in izdih.
Plima in oseka.
Letni časi.
Utrip srca.

Vse, kar je živo, ima svoj ritem.

V starodavnih učenjih, med sedmimi Hermetičnimi zakoni je tudi zakon ritma.
Govori o tem, da se vse giblje kot nihalo:
navzven in navznoter,
navzgor in navzdol,
v razcvet in v umik.

Kar gre predaleč v eno smer, se mora vrniti.
Kar se napne čez svojo mejo, se mora sprostiti.

Ta zakon ne deluje kot kazen.
Deluje kot poziv ravnotežju.

Narava ga razume instinktivno.
Človek pa ga pogosto dojema kot motnjo.

 

V pogledu nazaj, se mi je odprlo novo vprašanje:
Zakaj potem človek tako vztrajno živi, kot da ritem narave ne obstaja?

Sistem, v katerega smo vključeni, nagrajuje hitrost, rast brez premora, stalno aktivnost.
»Več.«
»Hitreje.«
»Učinkoviteje.«

Ko gremo navzgor, temu rečemo uspeh.
Ko se ustavimo, temu rečemo problem.
Ko pademo, temu rečemo napaka. 

Ali razumemo mehanične lastnosti stroja?

Sistem bi želel, da se telo enači s strojem.
Če dobro prisluhnemo telo tega jezika ne govori.

Telesa se ne da prepričati, saj govori svoj jezik.
Duša se ne odziva na ukaze.

Ko ga ignoriramo, začne pošiljati signale.
Najprej tihe.
Potem vedno glasnejše.

Ko se ritem predolgo ignorira, pride do preloma.

 Zlom

Leto 1998.
Poškodba.

Ni bila dramaturško ustvarjena, čeprav se je zgodila v dramaturškem prostoru - v gledališču, kjer sem takrat služboval. Morda prav zato nosi v sebi pozitivno ironijo: zgodila se ni kot trenutek, v katerem bi se vse ustavilo, temveč kot trenutek, v katerem se je  po posledicah, nekaj znova začelo.

Padec, pri katerem telo ni zdržalo.

Na zunaj je bila to telesna omejitev.
Nekaj, kar se da opisati, diagnosticirati, obravnavati.
Nekaj, kar ima ime, protokol in časovni okvir okrevanja.

Na znotraj pa je bila to prekinitev ritma, v katerem sem do takrat živel.

Nenadoma nisem mogel več delovati tako, kot sem bil vajen.
Nisem mogel nadaljevati po isti poti.
In prvič v življenju nisem imel izbire, ali bom upočasnil.

Bil sem prisiljen obstati.

V tem mirovanju se je zgodilo več stvari hkrati.
Za obdobje treh mesecev sem ponovno postal otrok – popolnoma odvisen od drugih.
Od pomoči, za kar sem hvaležen, do razumevanja, potrpežljivosti.

Pomoč je bila konkretna, prizemljena, nosilna.
Razumevanje je prihajalo tiho, brez razlage, brez potrebe po popravljanju.
Potrpežljivost pa je ustvarjala prostor, v katerem sem lahko bil takšen, kot sem bil – počasen, omejen, negotov.

Te energije so me držale pokonci.

Bilo pa je prisotno še nekaj drugega.
Ne vedno, ne namerno, a dovolj jasno, da zdaj, ko to razumem vem.

Smiljenje.

Takrat se tega nisem zavedal.
Danes vem, da ima zelo specifičen energijski odtis.
Ni topel.
Ni podporen.
Ni pretočen.

Deluje kot sivkasta, lepljiva megla, ki se oprime človeka in ga nehote zasidra v vlogi nemoči.
Ne dvigne.
Ne razbremeni.
Ne opolnomoči.

Smilil sem se domačim.
Mami zagotovo.
Tudi tašči, še komu.
In to ne iz slabih namenov - ravno nasprotno.
Iz skrbi. Iz ljubezni. Iz strahu, da bi me bolečina dokončno zlomila.

A prav ta energija, čeprav dobronamerna, ne podpira.
Mehko me je potiskala navzdol, v identiteto žrtve, v občutek, da sem manj zmožen, kot sem v resnici bil.

Danes, ko poznam energijski potencial besed in stanj, vem:
pomoč krepi,
razumevanje širi,
potrpežljivost zdravi,
smiljenje pa – čeprav se skriva za sočutjem - zadržuje.

Zato danes ne dovolim več, da bi me kdo pomiloval s takšno energijo.
Ne iz trme.
Ne iz nadutosti.
Temveč iz spoštovanja do lastne poti okrevanja.

In enako svetujem tudi drugim:
ne uporabljajte smiljenja kot oblike pomoči,
ker z njim ne pomagate -
le podaljšujete stanje, iz katerega bi se človek sicer lahko začel dvigovati.

Resnična podpora ne vleče navzdol.
Drži prostor, da se lahko nekdo sam ponovno postavi na noge.

Pojavljale so se misli, ki sem jih prej preglasil z delovanjem.
Občutki, ki niso imeli več kam pobegniti.
Vprašanja, ki niso več sprejela hitrih odgovorov.

Takrat sem prvič zares razumel zakon ritma - ne kot idejo,
temveč kot izkušnjo, vtisnjeno v telo.

Uvidel sem, da padec ni bil nasprotje rasti.
Bil je njen del.

Kot nihalo, ki se mora najprej umakniti nazaj,
da lahko znova zaniha naprej, a tokrat drugače.

V tem obdobju nisem postal modrejši.
Nisem dobil odgovorov na velika vprašanja.
Zakaj? Ker sem se počutil kot žrtev.
Ujet v občutek, da se mi je nekaj zgodilo, namesto da bi razumel,
kaj se v resnici dogaja.

Šele leta kasneje sem se začel učiti drugače gledati.
Ne razlagati.
Opazovati.

Opazim, kako pogosto delujemo proti sebi - in tudi sam se še vedno zalotim.
Kako zamenjujemo gibanje za napredek.
Kako zamenjujemo hitrost za smisel.

In opazim nekaj, kar se mi danes zdi ključno:
da zavedanje ne pomeni, da veš,
temveč da si pripravljen videti.

Videti, kje si iz ritma.
Videti, kje si predaleč.
Videti, kje si se izgubil v smeri, ki ni več tvoja.

In prav tam, kjer si to upaš priznati,
se pot ne konča.

Začne se drugače.

 

Ritem kot povabilo

Zakon ritma ne deluje proti človeku.
Deluje za ravnovesje.

Ko ga poslušamo, nas vodi mehko.
Ko ga ignoriramo, nas ustavi trše.

Moja poškodba ni bila sovražnik.
Bila je meja, ki je nisem hotel videti prej.

Moja poškodba ni bila sovražnik.
Bila je meja, ki je nisem hotel videti prej.

In prav tu se je začelo zavedanje -
ne kot razumevanje,
temveč kot priznanje.

Meja ni vedno nekaj, kar stoji pred nami kot zid.
Včasih je točka zasičenosti, kjer energija ne more več ostati ujeta v isti obliki.

Ena najbolj nazornih podob tega je steklo.
Ko je pritisk prevelik, steklo poči.
Ne zato, ker bi bilo šibko,
temveč zato, ker je energija v njem ujeta premočna.

Ko poči, se napetost sprosti.
Zvok je nenaden, včasih neprijeten,
a proces je naraven.

To spoznanje se mi ni zgodilo samo enkrat.

Enkrat je bila to sveča v kozarcu.
Plamen je gorel dolgo, v obdobju največje samote v tujini,
in steklo je počilo.
Ne eksplozivno. Ne glasno.
Kot izdih.

Drugič je priletel kamen v sprednje steklo avtomobila na.
Vračal sem se domov, za rojstni dan.
Večina bi v tem prepoznala nesrečo.
Jaz pa sem vedel, da se nekaj sprostilo.
Ne kot kazen. Kot razbremenitev.

Zato danes drugače gledam na meje.
Na prelome.
Na trenutke, ko nekaj poči.

Na porokah nekateri razbijajo kozarce.
Ne zato, ker bi slavili lomljenje,
temveč ker intuitivno razumejo simboliko sprostitve.

Tudi grom in strela nista kaos.
Sta razelektritev.
Osvoboditev energije, ki se je nabrala predolgo.

In morda je bilo tudi moje telo takšno steklo.
Ne zlomljeno.
Zasičeno.

Ko se je meja enkrat pokazala,
je ni bilo več mogoče spregledati.

In prav tam, na robu,
se je pot razjasnila, do spoznanja,
da nimam znanja vsega sveta,
da se učim,
da tipam,
da se spotikam
in da je tudi to del poti.

Spirala namesto ravne črte

Spirala je oblika, ki jo narava uporablja povsod:
v galaksijah, v polžjih hišicah, v rasti rastlin, v tokovih energije.

Zakaj bi bil človek izjema?

Ko nekaj doživimo prvič, nas preplavi.
Drugič nas zaboli.
Tretjič ga že prepoznamo.
Četrtič morda izberemo drugače.

Tema ostaja podobna.
Mi pa nismo več isti.

To spoznanje mi prinaša olajšanje.
In tudi odgovornost.

Olajšanje, ker mi ni  več treba biti »končan projekt«.
Odgovornost, ker ne morem več  trditi, da »ne vem«.

 

Zavedanje kot prvi premik

Zavedanje ne pomeni, da takoj veš, kaj je prav.
Pomeni, da začneš opažati, kaj ni več v ravnovesju.

Je trenutek, ko se ustaviš sredi gibanja
in se vprašaš:

Ali je tempo, v katerem živim, res moj?
Ali je smer, v katero grem, še vedno smiselna?
Ali delujem iz ritma – ali proti njemu?

Zavedanje ne spremeni sveta.
Spremeni pa način, kako si v njem prisoten.

In to je prvi, najtišji, a najpomembnejši korak poti.

 Misel

Zavedanje se ne začne z razlago sveta.
Začne se s trenutkom, ko prenehamo bežati pred ritmom, ki nas nosi.

Ko dovolimo, da nas nihanje ne prestraši,
temveč nauči.

In ko sprejmemo, da vsaka pot vsebuje tudi umik,
postane jasno, da vprašanje ni več:

Zakaj se mi je to zgodilo?

Ampak:

Kaj mi želi pokazati?

Ter še eno vprašanje:

Če sem del ritma –
od kod pravzaprav prihajam?

Se nadaljuje...      

vso ostalo vsebino in objave( knjižni blog )spremljajte na www.zumi.si