MOJA POT

Na svoji poti raziskovanja, spoznavanja, sprejemanja… se pogosto srečujem z do sedaj neznanimi področji. Z živci. V spoznavanju in razreševanju svojih situacij sem se moral poglobiti v delovanje teh poti (se še), posledično tudi v sprejem energije.

Vem, da zveni, kot da energijo lahko kupimo, kot elektriko za stanovanje, gorivo za avto... Ugotovil sem, da je bolje, manj razmišljati o zunanjih dejavnikih, ampak se osredotočati na svoj potencial, na svoje telo.

Kaj pravzaprav potrebujem-o za sprejem?

Je dovolj, če smo samo prisotni, ali moramo biti pripravljeni, naravnani, odprti?

Nekaj verjetno res dobimo, če smo samo tam. Nekako tako kot če poslušamo ali če zares slišimo, če gledamo ali zares vidimo. 

Če si dovolimo, lahko energije delujejo mnogo globje.

Da sem lahko razumel celoten tokokrog, sem moral spoznati tri osnovne elemente: celico in njen "generator", pot – živčevje, in končno postajo – organe in okončine.

Vsaka celica proizvaja energijo. Proizvajajo jo celični mitohondriji, kateri za delovanje potrebujejo gorivo. Za mitohondrij sta to kisik in glukoza.

Razlika med dobro preskrbljenim in oslabljenim mitohondrijem je velika. Lahko tudi večkratna.

To se neposredno odraža v količini energije, ki jo telo lahko ustvari.

Na ravni ATP(Adenozin tri fosfat) je kot molekula znana in odgovorna za shranjevanje in prenos energije- celične aktivnosti- celične "valute".

Več ATP ja kot celice lahko proizvedejo več energije imamo, ne samo za aktivnosti in delovanje ampak tudi za samozdravljenje.

Če vse izhaja iz celice je pomembno, kaj vnašamo v telo. Ne samo kot hrano.

Kot energijo in katere informacije prejemamo.

Pogosto sploh ne razmišljamo o izvoru energije, pozorni postnemo kadar je nimamo. Kadar smo utrujeni...

Pot od receptorjev do zaznave. Delovanje, zaznavanje, sprejemanje, občutki, počutje…

Vse to so posledice delovanja našega živčnega sistema.

Če pogledamo zelo poenostavljeno, večina informacij potuje iz telesa v možgane.
Receptorji zaznavajo, možgani obdelujejo.

Omenjeno razmerje je približno:

80 % informacij prihaja iz telesa v možgane,
okoli 20 % pa se vrača nazaj kot odziv, kar pomeni, da smo najprej zaznavni sistem in nato odzivni.

Ker je koža naš največji organ zaznavanja, preko nje sprejemamo ogromno informacij.

Dotik, temperatura, pritisk, vibracija...

A večine teh signalov se sploh ne zavedamo.

Zakaj? Ker niso ekstremni.

Zaznamo jih šele, ko presežejo določen prag.

Ko se opečemo.
Ko nas zaboli.
Ko nas nekaj zbode.

Takrat signal postane dovolj močan, da ga zavest prepozna.

Kot že prej zapisano ima vsaka zaznava  svojo pot.

Ko vse to pogledamo kot celoto, vidimo, da je telo kot mreža.

Vsaka točka je povezana z drugo.

Zato ni presenetljivo, da lahko dotik na enem delu telesa vpliva na oddaljeni del.

Zato delujejo tehnike dotika, refleksne točke...

Od receptorja po živčnih poteh do možganov in nazaj.

Ta pot ni vedno enostavna.

Ni nujno, da se odziv zgodi tam, kjer je dražljaj nastal.

Dlani. Stopala. Ušesa. Obraz. So kot  miniaturni zemljevidi telesa.

Kot pomanjšane kopije celote.

In živčni sistem je povezana, razvejana mreža. Tako kot vsaka mreža, se lahko tudi ta preobremeni.

Utrudi.
Zablokira.
Postane manj pretočna.

In takrat se začnejo pojavljati težave.

Ne vedno kot bolezen.

Pogosto kot občutek:

napetosti,
utrujenosti,
razpršenosti.

Ko govorimo o živčnem sistemu, pogosto pomislimo na nekaj zapletenega in morda je čas, da živčni sistem začnemo razumeti tudi kot orodje zaznavanja, kot most med telesom in zavestjo.

V sodobnem razumevanju, še posebej skozi tako imenovano polivagalno teorijo, govorimo o treh osnovnih načinih delovanja:

• ventralni (socialni, povezujoči sistem)
• simpatični (aktivacijski, obrambni sistem)
• dorzalni (zaviralni, umikajoči sistem)

Ob tem pa širše poznamo tudi:

• parasimpatični sistem, ki podpira regeneracijo in umirjanje

Če poenostavimo:

• ventralni → povezava, stik, prisotnost
• simpatični → akcija, boj ali beg
• dorzalni → umik, izklop
• parasimpatični → obnova, regeneracija 

Zanimivo je, da živčni sistem ni predmet raziskovanja sodobnega časa.

Zapisi o njegovem delovanju segajo že v 16. stoletje.
Na vzhodu pa še mnogo prej.

Že takrat so ljudje začeli slutiti, da nismo le telo.

Da smo povezan, prepleten, občutljiv sistem, kot va današnji tehnologiji tehnološko dovršen stroj.

Kot živ organizem z notranjimi povezavami.

Če pogledamo bolj konkretno, imamo v telesu jasno strukturo živčnih poti.

Iz možganov izhaja 12 parov možganskih (kranialnih) živcev, ki povezujejo različne dele telesa z možgani.

Poleg tega imamo še 31 parov spinalnih živcev, ki izhajajo iz hrbtenjače..

Živci povezujejo možgane s celotnim telesom.

So poti, po katerih potuje informacija.

In prav tukaj se zavedanje o živčnem sistemu sreča z energijo.

Kar v energetskem jeziku imenujemo tok,
v fizičnem jeziku imenujemo signal.

Ko je pot odprta, signal teče. 

Ko je pot preobremenjena ali blokirana,
se tok spremeni. Tako kot pri reki. Kadar je struga pretočna je vse normalno, kadar je ovirana, išče reka druge poti.

Zato se pogosto ne začne težava tam, kjer jo čutimo. Ampak drugje.

Če smo prej odkrili, da je izvor energije zgodi v celici- v mitohondriju sem se  spraševal kakšno vlogo ima srce.

Ne kot organ, ne zgolj kot črpalka krvi. 

V takšnem primeru je srce središče, kjer se stikata telo in energija. Je center ritma. Center zaznave. Srce je točka, kjer se tok stabilizira.

Ko se srčni utrip umiri, se umiri celotno telo.

Energija ki prihaja od spodaj in od zgoraj, se v srcu združi, se uskladi.

Če je srce zaprto, tok ne more naprej. Ko je odprto steče, občutimo toplino, mir...

Verjetno je najbolj smiselno, da ne iščemo energije zunaj, ampak, da si sami ustvarimo te pogoje. Zavedanje, prisotnost, dih... Telo bo samo sledilo.

V realnosti pa vemo, da smo izpostavljeni takšnim in drugačnim motnjam, "pritiskom"...

Prva in najbolj naravna pot je da se odmaknemo od vseh negativnih dražljajev. Počitek, tišina..., tišina ne samo na zunaj ampak pomembno tudi v glavi.

Obremenjujoče informacije ne pojenjajo in telo, organi, živčni sistem ne dobijo priložnosti za "reset". Brez le tega ni regeneracije in posledično se privedemo do stanja- izbire za pomoč. 

Najpogostejša izbira je zdravnik, specialist... Možnost izbire alternativnega zdravljenja ali samozdravljenja.

Ena izmed možnosti je vzpostavitev energijske osi. 

PROSTOR - GLAVA - SRCE - TREBUH -MEDENICA - STOPALA - 
ZEMLJA.

Ali v primerjavi z drevesom :

Sonce - krošnja- deblo - zemlja - korenine. 
Krožna pot od najvišjega lista do najgloblje koreninice v zemlji. 

V stanovanju poznamo plan električne napeljave, torej smo seznanjeni katero stikalo prižge katero luč. V našem telesu je zelo podobno. 

Dovolimo si prisluhniti in raziskati povezave.

Se nadaljuje...      

vso ostalo vsebino in objave( knjižni blog )spremljajte na www.zumi.si