MOJA POT

 

Sejem

Sejemski vikend je minil.
Počasi se vtisi, misli in dogajanja sestavljajo v celoto. V enem stavku: Sejem bil je živ.

Ritem - naval obiskovalcev, umirjanje, intervali miru. Kot bi spremljal dih-plitko in globoko, ogrevanje atleta- tek, iztek, hoja…  In po ritmu se je dalo marsikaj prepoznati. Navade ljudi, čas kosila, menjave generacij…
Še veliko je prispodob, s katerimi bi lahko opisal posamezne trenutke,
a najbolje, da začnem na začetku. Na otvoritvenem dnevu.

Jutro.
Pozitivno vznemirjenje.
Pravočasen prihod. Spoznavanje najbližjih sosedov, saj jih dan prej, ob postavljanju še ni bilo.

Zanimiva pozicija. Postavljen sem med gobarje, kristale, gonge, terapevte…
Raznolika kombinacija energijskih svetov.

Bil sem eden redkih, ki se je predstavljal sam- brez pomoči dodatne osebe in brez fizičnega izdelka za prodajo.

Morda pa sem imel prav zato nekoliko več časa in prostora za opazovanje. Ne iz radovednosti, ampak zaradi izmenjave energije. Vsak je iskal svoj prostor "pod soncem". Svojo priložnost. Svoj stik z obiskovalci.

Na otvoritveni dan (petek) je bilo veliko otrok, saj so se predstavljali pod okriljem šol.
Občasno je bilo živahno, kot v panju, nato čas zatišja, čas miru. Dinamika obiskovalcev in njihovega zanimanja za oglede se je s povečano vibracijo pretoka usklajevala, pravzaprav nadgrajevala, kot da je deloval nevidni zakon "črednega nagona". Tam, kjer se je ustvarjala gneča , se je ustvarjal še dodatni tok.

A kakor je tok množice usmerjen v eno smer je na drugi  strani prostor za "manjšino". Vsak prostor pritegne določeno energijo, prav takšno kot jo oddaja. In to se je tudi zgodilo.

Odzivi mimoidočih so bili mirni, pohvalni.
Z nekaterimi sem se zapletel v daljše pogovore. Brez pritiska. Brez potrebe po prepričevanju. Samo stik- usklajenost energij.

Na zgornjem primeru, sem se spomnil izraza: "Go with the flow"- Pojdi s tokom.

Vsako misel si je moč razložiti na več načinov.

Če to misel  prenesem v naravo, potem je najlažja primerjava z reko.

Z njenim tokom, in vsem kar mu sledi. Množico rib ali v mojem primeru ljudi,  ki se prepustijo toku.

Če bi bilo to res, potem v zgornjih delih rek ne bi bilo nobene ribe več. Ribe so živa bitja. Zadržujejo se v določenem okolju. Podobno kot mi.

Po delu.
Po poti.
Po izkušnji.

In v tem drugem- nasprotnem pogledu lahko ugotovim: da le "mrtve" ribe plavajo s tokom.  Seveda, situacijo opisujem le kot prispodobo. Ker pa smo živa bitja, imamo izbiro.

Izbira oziroma njen pomen lahko prepoznamo še v eni primerjavi. Čakanje na železniški postaji.

Stojim na peronu v množici ljudi.
Nekateri bodo vstopili na isti vlak.

Od teh jih bo le nekaj izbralo isti vagon.
Še manj isti kupe. In od teh bodo le redki ostali z mano do zadnje postaje.

Na isti način se odvijajo tudi odnosi v življenju.

Srečujemo veliko ljudi.
Nekateri nas spremljajo del poti, a le redki ostanejo.

Tudi drevo je močan simbol rasti, tako v naravi, kor tudi v življenju.

Če se poistovetimo z drevesom, potem je naše življenje kot letni čas.

Jeseni listje odpada. Nekateri listi odpadejo prej.
Drugi kasneje, a na koncu ostane tisto, kar je bistveno. Ostane krošnja in korenine.

Prav takšno drevo je stalo na mojem razstavnem prostoru. Narejeno iz vej- v jeseni obrezane murve, s krošnjo, deblom in koreninami.

Na prvi pogled kot dekoracija, v globjem pomenu kot vprašanje. Namenjeno vzpodbudi  notranjega občutka. Opazoval sem ljudi, kako so se približevali.

Nekateri so šli mimo.
Nekateri so pogledali.
Nekateri so obstali.

Tisti, ki so obstali, niso vedno takoj govorili. Gledali so. Občutek da so že vedeli odgovor. Spet drugi so iskali povezavo. Povezavo, kot odgovor na vprašanje:

 Kakšne so vaše korenine?

Ne kot vprašanje o izvoru ali družinskem rodu, temveč o vprašanju o energijskih koreninah, o koreninah zavedanja.

Kaj nas podpira? Kaj nas povezuje z zemljo? Kaj s sabo? Kot simbol stabilnosti. Rasti. Povezanosti. Vedno vidimo tisto kar je nad zemljo- deblo in krošnjo. A moč tistega kar ne vidimo ni nič manjša, pravzaprav še večja je, saj samo drevo z močnimi koreninami lahko nosi mogočno krošnjo. Ob ugodnih razmerah pa je ta krošnja tudi polna plodov.

Če sedaj pogledam celotno sliko iz širšega zornega kota, potem lahko opazim prostor v prostoru. Moj razstavni prostor znotraj hale L. Enak pomen kot pri drevesu katerega notranji prostor je skrit pod zemljo.

Energija lastnega telesa

Energija lastnega telesa je naš največji potencial in največja vrednota prihodnosti.

V svetu, kjer se vrednost meri v številkah, pogosto pozabljamo na osnovo. Na energijo, ki nas ohranja žive.

Na dih.
Na utrip srca.
Na sposobnost gibanja, zaznavanja, čutenja.

Telo, kot fizična konstrukcija ni samoumevno. Je sistem, ki deluje neprestano. Brez premora. Za to pa telo potrebuje energijo in ob tem ni vprašanje ali energijo imamo, ampak kako jo uporabljamo.

Z zavedanjem. Zavedanje ni le znanje. Je prisotnost. Je sposobnost, da opazimo, kaj se dogaja v nas in okoli nas. Zavedanje je temelj vsega, kar sledi.

In iz zavedanja rastejo ideje, rastejo dejanja.

Brez zavedanja ideja ostane misel, dejanje ostane neizkoriščen potencial.

Kadar se zavedanje prenese v gibanje, se začne ustvarjanje. Majhni koraki. Ponovitve. Vztrajnost. Z majhnimi koraki proti spremembam.

Spremembe na osebnem , poslovnem ali kateri koli drugem področju. Morda skozi delavnico, predavanje, tečaj…, z zavestnim tokom lastne energije, ohranjanju in nadgrajevanje njenega potenciala.

Pri vsem tem nas spremljajo tihi sopotniki, kateri nas brez besed opominjajo in  opozarjajo. To so ogledala. Ogledala življenjskih situacij, vsakič v drugi obliki. Osebe, dogodki, reakcije… V vseh oblikah so prisotni z namenom, da se v njih prepoznamo.

Misel: »Dlje ko ostaneš na napačnem vlaku, dražja je pot nazaj domov.«

V življenju se pogosto znajdemo na poti, ki je sprva videti prava.
Morda zaradi okolja.
Morda zaradi pričakovanj.
Morda zato, ker smo sledili množici.

Vstopimo, čakamo in nekaj časa sploh ne podvomimo, vztrajamo. Iz navade.
Iz strahu. Zaradi občutka, da smo že preveč vložili, da bi obrnili.

In tako se pot nadaljuje. Vsaka postaja nas pelje dlje od izhodišča.

Cena v tej prispodobi ni nujno denar. Je čas. Je energija. Je notranji občutek.

Dlje kot vztrajamo v nečem, kar ni usklajeno z nami, več energije porabimo za ohranjanje tega stanja. In manj je ostane za spremembo. Zato se zdi povratek vedno težji.

A vedno obstaja možnost, da izstopimo. Morda ne na prvi postaji. Morda ne takoj.

Možnost obstaja. Ko enkrat jasno začutimo, da to ni naš vlak, se odpre prostor za odločitev. Kot pot domov, v stanje, kjer smo usklajeni sami s sabo. Kjer energija ne odteka v napačne smeri.

Sam sem spoznal, da tako, kot sem odgovoren za svoje telo, sem odgovoren za svoja dejanja. Brez pomoči mentorjev, delavnic, tečajev, vseh ogledal… bi bilo mnogo težje.

Naj zaključim z vprašanjem ki me je presenetilo na sejmu. K meni je pristopila gospa in me vprašala: Ali ste zdravilec? Odgovoril sem ji, da sem v prvi vrsti dolžan zdraviti samega sebe... in je že odšla. Prav je tako, saj je očitno iskala nekoga s "čarobno paličico". Danes bi ji odgovoril drugače:

Zdravilec ni nekdo, h kateremu greš, da te ozdravi. Zdravilec je tisti, ki v tebi prebudi sposobnost, da se začneš zdraviti sam.

Danes veliko ljudi išče nekoga, ki bi jih "popravil". Nekoga, ki bi odstranil bolečino, brez da bi se sami dotaknili njenega izvora. Zdravilec ne dela namesto tebe. Pomaga ti videti, pomaga ti začutiti. Včasih te ustavi, včasih te usmeri, včasih ti samo postavi vprašanje, katero sproži proces. Zato zdravljenje ni nekaj, kar pride od zunaj. Je proces, ki se zgodi znotraj.

Ko se energija začne ponovno gibati, ko se sprosti napetost, ko se vzpostavi ravnovesje. Takrat telo naredi, kar zna. Začne se obnavljati.

V sebi nosimo vse. Zdravje. In bolezen. Kot vrt. Zraslo bo tisto, kar zalivamo. Kar hranimo. Kar negujemo.

Se nadaljuje...

vso ostalo vsebino in objave(knjižni blog) spremljajte na www.zumi.si