MOJA POT

Spomin na energijske potenciale.

Današnji zapis začenjam z navezavo na televizijsko vsebino minulega vikenda.

Dva filma, ki vsak na svoj način odpirata vprašanje delovanja naših razširjenih energijskih zmožnosti.

Prvi film, Kraljeva hči, pripoveduje zgodbo o mladem dekletu in ujeti morski deklici, katere moč naj bi bila darovana kralju na poti do nesmrtnosti.
Zgodba je postavljena v čas Francoske vladavine kralja Ludvika, a meni odpira zanimivo vprašanje: kakšna je energija, ki oblikuje življenje?

Energija srca?
Energija višjega zaznavanja?
Intuicija?
Sposobnost zaznavanja sveta onkraj običajnih čutov?

To so iste zmožnosti, ki jih človek lažje začuti, kadar deluje v stanju umirjenosti, povezanosti in zavedanja.

Drugi film, Lucy, prikazuje povsem drugačen pogled.
Predstavlja idejo, kakšno bi bilo naše delovanje, če bi aktivirali večji del kapacitet naših možganov.

Film govori o desetih odstotkih delovanja možganov, ki jih naj bi običajno uporabljali in o možnosti postopnega odpiranja preostalega potenciala.

Če bi že delovanje povečali za + 10%,  skupaj na dvajset odstotkov, bi se naše zaznavanje sveta bistveno spremenilo.

Film to prikaže skozi sposobnosti, ki jih danes pripisujemo nekaterim živalskim vrstam, na primer delfinom- eholokacija in druge napredne oblike komunikacije.

V mislih imam potencial človeštva kot celote.

Vemo, da tudi danes obstajajo ljudstva, ki ohranjajo drugačne načine zaznavanja sveta.
Nekatera uporabljajo telepatijo kot obliko sporazumevanja, druga ohranjajo znanja, ki jih sodobni človek komaj še razume- levitacija...

V zapisih o izvoru- točki spomina, opisujem del energijskih potencialov, ki smo jih nekoč že imeli- jih še vedno nosimo globoko v sebi in čakajo na ponovno odkritje.

Do tistih ki so bolj na "površju", dostopamo nagonsko. V preprostih dejanjih.

Ko nas zebe, si podrgnemo roke.
Ko čutimo hlad, si podrgnemo stegna ali ledvice.

Kolikokrat pa si podrgnemo srce?

Ne zaradi bolezni,
temveč zaradi občutka.

Zaradi zahvale.
Zaradi spodbude.
Zaradi povezanosti.

Odstotki, omenjeni v filmu Lucy, niso prikaz naše omejenosti.
So opomnik, da smo kot človeštvo razvili vse, kar do danes poznamo in uporabljamo, saj prepoznamo potencial.

A živeti je potrebno svoje življenje
in se podajati v svoje bitke.

Ne živimo zato, da bi se potapljali v življenja drugih ljudi ali v like, ki jih gledamo na zaslonu.

Prav to pa je pogosto kamen spotike sodobnega časa.

Sistem nam ponuja nešteto zgodb, v katere lahko vstopimo.
Z lahkoto se poistovetimo z junaki, z njihovimi zmagami ali porazi.

A življenje drugih nikoli ne more nadomestiti našega lastnega.

Filmi, knjige in zgodbe niso zato, da bi pobegnili iz resničnosti.

Meni delujejo kot sporočilo.

Sporočilo v razmislek.
Sporočilo za nadgradnjo.
Sporočilo kot novo spoznanje.

Včasih me vsebina nagovori, drugič ne.

To ni naključje. Verjamem, da gre za energijsko usklajenost. Tako kot knjiga najde svojega bralca, tudi film najde svojega gledalca.

Določena zgodba v nas vzbudi odziv, ker se dotakne nečesa, kar že nosimo v sebi.

Kot bi neka frekvenca v vsebini srečala frekvenco v nas.

Ne zato, da bi postal nekdo drug,
temveč da bi bolje razumel sebe.

V tem smislu zgodbe predstavljajo ogledala, ki niso namenjena samo da se v njih  pogledamo, ampak, da se v njih prepoznamo.

So ogledalo možnosti.

V njih prepoznamo občutke, ki jih nosimo v sebi.
Vprašanja, ki si jih zastavljamo.
Iskanja, ki jih morda še ne znamo ubesediti.

Včasih tudi popačijo sliko.

Prikažejo lahko drugače, kot v resnici je.
Včasih poudarijo temo.... in v takšnih primerih sporočilna ogledala tudi zavajajo.

Filmi so pogosto polni nasilja.

Zgodbe prikazujejo junake, ki pravico vzamejo v svoje roke.
Maščevanje brez milosti.
Poravnave skozi kaznovanje.

Takšne zgodbe pogosto opozarjajo na nepravičnost sistema, na izkrivljenost odnosov, na podkupovanje in korupcijo.

V tem smislu razkrivajo resničnost.

Po drugi strani pa prikazujejo posameznike, ki gredo na nož.
Dobesedno.

Junak postane tisti, ki udari nazaj.

In marsikdo v takšni zgodbi prepozna sebe.

Ne kot opazovalec, ampak kot posnemovalec.

Ogledalo postane navodilo.

Podobno je z glasbo.

Nekatere pesmi govorijo o razočaranju.
O izgubi.
O alkoholu in drogah.

In prav takšne vsebine se lahko nekaterih dotaknejo najmočneje.

Spet ne nujno kot sporočilo razumevanja,
temveč kot potrditev.

Kot dovoljenje.

Za nekoga, ki že občuti bolečino, lahko takšna vsebina bolečino še poglobi.
Če nekdo že nosi jezo, jo lahko okrepi.

Ogledalo ne ustvarja vedno jasnosti.

Včasih utrdi stanje, v katerem smo.

Vprašanje kaj gledamo ali poslušamo je pravzaprav vprašanje:

Kako gledamo.

Iščemo razumevanje ali opravičilo.

Iščemo smer ali potrditev stanja.

Vsaka vsebina ima svojo frekvenco.

In ta se dotakne nečesa v nas.

A resonanca sama po sebi še ne pomeni rasti.

Včasih pomeni le ujemanje.

Zato je prisotnost pomembna tudi tukaj.

Prisotnost nam omogoči, da ogledalo uporabimo za prepoznavo, ne za posnemanje.

Da prepoznamo sporočilo, a se zavemo sebe.

Ogledalo lahko pokaže pot.

Hoditi moramo sami.

Pot vedno ostaja naša.

Ne hodimo po poti filmskih junakov.
Hodimo po svoji.

Zato "velike" zgodbe niso cilj. So le opomnik, kaj vse je lahko skrito v nas.

Vse našteto in več spada v kategorijo psiholoških učinkov.                                    Velik del našega vsakdanjega vedenja poteka na psihološki ravni. Vsi dražljaji, ki nas obdajajo, delujejo psihološko.

Kar vidimo v trgovinah, ni postavljeno naključno.
Barve, svetloba, vonji, glasba, postavitev izdelkov, vse je rezultat temeljitih psiholoških raziskav in potrošniških navad.

Izdelki so postavljeni pred naš "nos" tako, da v nas sprožajo odzive.

Občutek potrebe.
Občutek želje.
Občutek pomanjkanja.

Učinek, ki sproži gibanje.

Vzemi. Poskusi. Kupi.

To področje sproži pomembno vprašanje:

Če lahko okolje psihološko vpliva na nas,
zakaj ne bi mogli mi zavestno vplivati nase?

Zakaj ne bi tudi majhna dejanja imela potencial zavestnega psihološkega učinka?

Primer: jutranje pospravljanje postelje. Navidezno nepomembno opravilo. Nekaj minut dela.

Toda psihološki učinek je lahko velik.

Zakaj? Če se dan zaplete- če se ne izide po naših načrtih
ostane občutek, da smo ga začeli zavestno, da smo ga začeli prav.

Drobni rituali delujejo kot protiutež zunanjim vplivom. Jutranje povezovanje.

Energijsko ščetkanje telesa.

Soba zavedanja. 

Odpiranje in moč srca. 

Zahvala.

Namera. 

Pisanje.                            

Kako se cenimo- koliko cenimo svojo energijo?

V stanju, kjer se vse primerja, tekmuje in ocenjuje je vrednost najpogosteje izražena v denarju.

Številka postane merilo. Večja kot je številka, večja naj bi bila vrednost.

Kaj pa v  naravi?

Ali sonce izstavi račun za toploto?
Ali drevo zaračuna senco?
Ali potok določi ceno vode?

V naravi so stvari brezplačne. Tudi najlepše stvari v življenju so brezplačne.

Prijaznost.
Nasmeh...

Ali znamo to ceniti?

Zdi se, da smo za stvari, ki jih plačamo, bolj odgovorni.
Ko nekaj kupimo, to bolj pazimo, bolj uporabimo, bolj spoštujemo.

Kolikokrat se zgodi, da nekaj prejmemo v dar 
in to založimo, pozabimo, ne izkoristimo?

Iz energijskega zornega kota je podarjena energija dar.

Izbrana in podarjena z namenom.

Nekdo je vložil čas.
Pozornost.
Pripravo.
Sebe.

Brezplačno zares pomeni brez vrednosti?
Ali pomeni, da vrednost ni merjena v denarju?

Primer: peka kruha- krušna peč.

Za peko so potrebna drva.
Potrebno se je odpraviti v gozd, drva nabrati, jih prinesti domov.

Potrebujemo osnovne sestavine- moka, voda, semena...
In čas.

Peč se zakuri in greje več ur.
V tem času se pripravi testo.
Vzhaja.
Se razdeli na hlebčke.

Sledi peka.
Čiščenje.
Krtačenje kruha.
Čiščenje peči.

Če se vse to pretvori v denar in strošek razdelil na nekaj hlebcev, nam je jasno, da tak kruh ne more imeti cene trgovinskega kruha.

Kadar se tak izdelek podari, se podari tudi vsa energija ki je bila ob tem vložena.

V izdelku je čas.
Prisotnost.
Namen.

In prav tu je razlika.

Enako je z doma pridelano zelenjavo..., vzgojeno rožo, lesenim izdelkom, besedo, tekstom, predavanjem.

Za vloženo energijo gre in vprašanje je:

Ali cenimo energijo, ki je bila vložena?

Ali še globlje:

Ali cenimo svojo energijo?

Ker če sami ne postavimo vrednosti svojemu času in prisotnosti, jo bo težko prepoznal kdo drug.

In energija, ki jo delimo, ni nikoli brez vrednosti.

Se nadaljuje...      

vso ostalo vsebino in objave( knjižni blog )spremljajte na www.zumi.si